Pozdravljeni,

moje ime je Gregor in prihajam iz prelepe Gorenjske, čudovite pokrajine mojih in vaših prednikov, katera me vedno znova navdihuje in osrečuje. Govorim o rojstnem kraju, domu in predvsem naravi, ki me obkroža. Rojstni kraj je za nas izjemnega pomena, a se na žalost večina izmed nas tega ne zaveda. Lahko, da ima na to močan vpliv sam sistem in družba v kateri živimo, ki nas v večini primerov usmerja stran od narave, stran od našega izvora in samega bistva življenja – od nas samih. Morda je temu res tako, pa vendar je vsaka stvar nečemu namenjena in se zato odvija z določenim namenom ali kot posledica česa. Vse to so naša izkustva, katerih korenine smo posadili že v preteklosti ali v nekem drugem času, sedaj pa je napočil trenutek, da te sadike obrodijo sadove, ali dobre in čvrste ali pa šibke in strohnele, katere si bodo želele preroditve.

Zakaj je rojstni kraj za nas tako pomemben ali raje vprašam, zakaj ne bi bil? To je namreč naš prvi stik s tem svetom, seveda skupaj z osebami, ki nas ob rojstvu in otroštvu obdajajo. Tako vse okoli nas v tem smislu predstavlja delčke nas samih. Okolje nam ponuja edinstveno izhodišče, s pomočjo katerega lahko skupaj z našo voljo in delom napredujemo ali obratno nazadujemo, kakorkoli že se odločimo. Vse kar potrebujemo, da bi odkrili našo popotnico in s tem opravili nalogo, ki smo si jo zadali, preden smo prišli sem na ta lep svet, je tu okoli nas, le mi smo preveč slepi (programirani), da bi to uvideli. Res pa je, da so si naša izhodišča med seboj popolnoma različna. Nekatera se zdijo lažja, z bolj umirjenimi okoliščinami, druga težja, nekatera lahko celo z neznosnimi dejavniki. Tega se popolnoma zavedam. Tukaj bi se morali ustaviti in zastaviti vprašanje zakaj je temu tako? Človeštvo bi moralo raziskovati in odkrivati več poti v tej smeri in si o takšnih stvareh zastavljati vprašanja, saj bi s tem lahko odkrili razloge zakaj smo tu in zakaj izkušamo različne situacije. Morda pa vse to že obstaja in nam je to znanje nekako skrito?

Ne verjamem ravno v to, da nas bo osredotočanje in razvoj v smeri tehnologije pripeljal do tega. Prej do nasprotnega - s tem se od samega izvora le še bolj oddaljujemo. Mar ni to ironija? Tudi sam sem bil nekoč namreč zaposlen v podjetju, kjer so se proizvajale stvari za tehnološki napredek, za smer v »boljše in lažje« preživljanje vsakdana. Celo diplomo imam izdelano iz tega področja. Na eni strani vam govorim o našem izvoru, po drugi strani pa sem bil tudi sam na nek način vpet v smer tehnološkega razvoja, za katerega trdim, da nas oddaljuje od bistva. Verjamem, da nas je takih precej. Po eni strani nas v to usmerijo okoliščine in naše korenine, oziroma se sami na podlagi njih usmerimo v to, da bi lažje prepoznali bistvo in smisel življenja, po drugi strani pa odgovor na to tiči v besedi karma. Razumem, da boste nekateri dejali, da je za neutemeljene zadeve najlažje reči, da ima karma prste vmes. In res jih ima, seveda pa je potrebno poznati, kakšen pomen oziroma več njih, beseda karma skriva v sebi. Gre za zelo širok pojem, ki si ga mnogi med nami napačno predstavljajo (več o karmi pod zavihkom Jyotish). Ne glede na njen pomen, je pomembno, da se znamo zlivati s tokom karme, tako da ne delujemo v smeri proti njej, temveč da svoje želje in ambicije usmerjamo v skladu z njo, oziroma v skladu z življenjskim planom.

Naj povem še kaj o sebi, preden me misli zanesejo še globlje v tematike o življenju. Kljub temu, da sem že v vlogi očeta, se še vedno počutim mladostnega, kot da bi ravnokar zaključil srednjo šolo. Saj ne, da bi se sedaj moral počutiti starega, toda gre za to, da čas hitro mineva, mi pa se še vedno počutimo enako stare, kot tisti, ki so prišli deset let za nami, čeprav opažamo, da nas ne razvrščajo več v »koš« sebi enakih. Naše telo se stalno spreminja, preobraža in z leti postaja vse bolj togo (prilagaja se bolj umirjenemu življenju, takšnemu, ki bi bil priporočljiv vsakomur od nas), v smislu dinamičnih in energijskih zmožnosti in naporov, še posebej če ga ne negujemo in ne vzdržujemo dovolj. Ključnega pomena je prav tako prehrana, ki našemu telesu dovaja energijo. Naše notranje telo pa ves čas ostaja mladostno, igrivo ter modro ali vse bolj poneumljeno - odvisno kaj od tega izberemo. Tako, da naključij ni - sami si ustvarjamo realnost, tako notranjo, kot tudi zunanjo.

Z drugačnim razmišljanjem sem se v življenju srečal nekje med letoma 2011 in 2012, ravno malo pred tem, ko so napovedovali konec sveta. Pravzaprav je to res predstavljalo konec, vendar konec spanja, no vsaj za nekatere... Partnerstvo, ljubezen, zaljubljenost ali raje rečem navezanost in razočaranje na podlagi tega, je bilo tisto, kar me je preko bolečine usmerjalo k spremembi prepričanj in s tem svoje realnosti. Da se razumemo, razočaranja niso bila nič drugega kot posledica napačnih pričakovanj in vrednot (ljubezen = navezanosti in hrepenenju oz. da si nekoga lastiš - in o takšnem pojmu ljubezni nas uči družba), katere konec koncev vsi dobimo preko staršev in posledično od družbe. Življenje pa vedno deluje po principu, da v kolikor "spimo", nas bo začelo buditi, če ne zlepa pa zgrda, zato upiranje spremembam in toku lastnega življenjskega plana, nikoli ne prinese nič dobrega. Življenje nas bo vedno učilo preko za naš ego negativnih izkustev, v kolikor znotraj sebe zaidemo. Sprva v obliki razočaranj, problemov in izgub, sledijo bolezni, poškodbe in nesreče, če nas to ne prebudi pa smrti - nam ljubih ali v končnem smislu nas samih, in tako dobimo novo priložnost v drugi obliki.